Nietzsche in neubesedljiva misel je po Uničiti nič? (2007) druga knjiga Aleša Bunte o filozofiji Friedricha Nietzscheja. Motiv neubesedljive misli v Nietzschejevem delu se običajno povezuje s tematiko »večnega vračanja enakega«. Tudi v Buntovi študiji večno vračanje zavzame osrednje mesto, vendar postopoma. V prvem poglavju študija najprej obravnava motiv neubesedljivega kot tak in v navezavi na temeljno neskladje govorice in postajanja. V drugem poglavju se posveti Nietzschejevemu nenavadnemu podajanju misli večnega vračanja v delu Tako je govoril Zaratustra, ki naj bi govorilo prav o večnem vračanju enakega, a o njem v običajnem pomenu sploh ne govori. Šele v tretjem poglavju se razprava osredotoči na Nietzschejeve izvorne neobjavljene izpeljave večnega vračanja enakega in poda razlago ontološke, epistemološke in psihološke dimenzije doktrine. Četrto poglavje se posveti še eni ključni Nietzschejevi temi, kritiki objektivnosti, prek katere se v petem poglavju razprava vrne k problemu tišine in neubesedljivega, vendar tokrat v kontekstu problematike filozofskega dejanja.