Knjiga je preiskava Lacanove misli v filozofski, lingvistični ter epistemološki perspektivi. Avtor v njej razgrne genezo Lacanove misli, analizira njegovo inovativno predelavo konceptov, ki si jih je sposojal iz epistemologije in teorije znanosti (Koyré, Bourbaki), lingvistike (Jakobson) ter filozofije (od Platona oz. Aristotela do Wittgensteina). Hkrati poda izvirno interpretacijo in periodizacijo Lacanovega dela, pri čemer izlušči formulirane temeljne teoretske propozicije, ki so zmožne producirati teoretske učinke na drugih področjih (od epistemologije prek filozofije do politične teorije).