Monografija sledi razvoju estetske misli v filozofiji 20. stoletja z vrhunci pri M. Heideggerju, T. W. Adornu in G. Deleuzu. Kot temeljno potezo te misli izpostavi zaznamovanost filozofije s srečanjem z umetniškim delom, v katerem filozof prepozna misel, ki ima implikacije za filozofsko pojmovanje biti in sveta. Da pa bi filozofija lahko premislila misel umetnosti, se mora odreči klasičnemu pojmu reprezentacije. Umetnost ne reprezentira sveta, ampak izraža bit, ki v reprezentacijski konstituciji sveta ostaja zakrita. V prvem delu monografije na podlagi sodobnih pristopov, predvsem ontologije A. Badiouja in estetske misli J. Rancièra, kritično ocenimo estetsko dediščino 20. stoletja in predlagamo prenovljen pojem reprezentacije, ločen tako od posnemanja kot od izraza biti. V drugem delu odpiramo vprašanje pojma sveta v sodobni filozofiji, po eni strani vezanega na Leibnizevo problematiko možnih svetov, po drugi pa na fikcijske svetove moderne literature skozi branje S. Mallarméja in M. Prousta. Monografijo zaključuje razprava o specifikah filozofskega načina branja umetniških del in njihove politične razsežnosti.