V delu Ali je mogoče misliti politiko? želi Badiou konceptu politike dati digniteto filozofskega pojma tako, da jo naveže na pojem dogodka in na proces vzpostavitve resnice dogodka, ki ima za posledico radikalno preobrazbo dane situacije in skupnosti. Opirajoč se na Pascala, Rousseauja, Mallarméja in Lacana razdela izvirno koncepcijo politike kot radikalno kontingentnega procesa, odvisnega od vznika dogodka. V delu Manifest za filozofijo poskuša avtor filozofijo utemeljiti kot misel, ki misli svoj čas tako, da reflektira svojo odvisnost od štirih pogojev: znanosti, politike, ljubezni in umetnosti. V tem kontekstu analizira in kritizira usmeritve, ki so filozofijo reducirale bodisi na politiko (marksizem), na znanost (pozitivizem), oziroma na poezijo (Nietzsche in pozneje Heidegger). Badiou zasnuje izviren program restitucije filozofije, ki postavi na nove temelje razmerje filozofije do štirih procesov resnice.