Monografija Davida Movrina je prva razprava v slovenščini, ki se problemu prevajalčeve zvestobe in svobode posveča celostno, temeljito in ob poglobljenem poznavanju reprezentativnih virov, od antičnih do najsodobnejših. Pogled, ki ga knjiga ponuja, je značilno klasičnofilološki, a v resnici sega precej čez obzorje klasične filologije, saj ponuja intelektualne izzive strokovnjakom različnih disciplin, povezanih s prevajanjem, ter nasploh bralcem, ki jih zanimajo vprašanja prevajanja in prevodov. (Martina Ožbot)

Avtor s subtilno analizo posameznih vzorčnih tekstov prepričljivo pokaže, da se dialektika med tipičnim in individualnim najbolj nazorno razodeva ravno v tistih obdobjih, ki na zunaj, iz posplošujoče zgodovinske perspektive, kažejo najbolj monolitno podobo. Če smo dovolj pozorni na vprašanje žanra ter na konkretne biografske in kulturnozgodovinske okoliščine, se izkaže, da marsikatero besedilo, ki ga zgodovinarji literarnega prevajanja radi berejo programsko, sploh ni bilo zapisano kot prevajalski credo; razprava o prevajanju je pogosto podrejena avtopromocijskim, polemičnim in drugim namenom, ki s samim prevajanjem in s teorijo le-tega nimajo neposredne zveze. (Marko Marinčič)