Monografija ponuja bogato sintezo avtoričinih raziskav o literarnem prevodu glede na njegovo vlogo v konstituiranju in obstoju jezikov, književnosti in kultur in pri uveljavljanju posameznih literatur v tujih prostorih. Osrednji del sestoji iz študij primerov, ki se ukvarjajo na eni strani z izbranimi deli italijanske književnosti in njihovimi slovenitvami ter na drugi strani z nekaterimi teksti slovenske književnosti v italijanskih prevodih. Razprava skuša odgovoriti na vprašanja, povezana z okoliščinami prevajanja in sprejemanja posameznih besedil v obeh ciljnih kulturah, nato z vlogo italijanske književnosti pri oblikovanju slovenskega prevodnega korpusa ter z jezikovnimi in besedilnimi vidiki slovenskih različic izbranih izhodiščnih besedil. Iz dela prepričljivo izhaja, da prevajanje ni nikoli nevtralen proces, ampak je zmeraj interpretacijsko dejanje, vpeto v konkreten zgodovinski kontekst, ki pogojuje prevajalčeve odločitve in sprejem besedila pri ciljnem občinstvu.