Avtor v delu pokaže, kako so na oblikovanje misli o jeziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja vplivali zgledi tedaj že razvitih knjižnih izročil (v večji meri nemškega in latinskega, manj tudi italijanskega). V tem okviru vseskozi opozarja tudi na močan odmev humanizma v delih slovenskih protestantskih piscev.

Delo obsega več vsebinskih sklopov. Najprej z vidika zgodovinske sociolingvistike predstavi pregled nekaterih glavnih tem s področja jezika in književne produkcije na Slovenskem v 16. stoletju. Največji del monografije obsega analiza prve slovenske slovnice Adama Bohoriča iz leta 1584. Delo prinaša pregled potencialnih posrednih in neposrednih virov zanjo ter na njihovi podlagi analizira besedilo slovnice. Če je do sedaj veljalo, da se je Bohorič zgledoval po Melanchthonovi slovnici, lahko na podlagi novih podatkov opazujemo tudi druge vplive: od vpliva ene izmed priredb Donata do vpliva slovnice nemškega slovničarja Johannesa Claja. Hkrati pa delo opozarja tudi na humanistični duh Bohoričeve slovnice in Bohoričevo samostojnost pri mnogih rešitvah, pomembnih za zgodovino slovenskega jezikoslovja. V nadaljevanju delo utemeljuje, zakaj lahko dodatek v štirijezičnem slovarju Hieronima Megiserja (MD 1592) glede na tedanje stanje na področju evropskega jezikoslovja označimo kot nekakšno malo slovnico štirih jezikov. Proučuje tudi jezikovna vprašanja, s katerimi so se v različnih delih ukvarjali slovenski protestantski pisci, ter jezikovno terminologijo, ki je ob tem nastajala. V poglavju o nemškem šolniku ter piscu Nikodemu Frischlinu v Ljubljani predstavlja nove vire za vrednotenje njegove vloge v zgodovini šolstva in jezikoslovja na Slovenskem. Delo natančneje proučuje tudi dva osnovna problemska sklopa v zvezi z oblikovanjem knjižnih del slovenskih protestantskih piscev: opisuje, kakšne tehnike prevajanja so uporabljali in s katerimi izrazi so opisovali svojo prevajalsko dejavnost. Še posebej zanimive rezultate je prinesla obravnava možnih predlog za prevajanje svetopisemskih besedil: predvsem nov je podatek o tem, da naj bi bila osnova za Trubarjevo prevajanje Nove zaveze Erazmovo besedilo, za prevajanje psalmov pa bogato komentirani prevod Wolfganga Muscula in Rudolpha Waltherja. Izvirna dela slovenskih protestantskih piscev pa delo razišče z vidika njihovega retoričnega oblikovanja.

Kljub zapleteni tematiki je delo pisano v privlačnem, bralcu prijaznem slogu, razumevanje tematike pa dodatno olajšajo številni grafični prikazi in bogat slikovni material.