Osrednje mesto v Vergerijevem opusu zavzemajo polemike s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig, ki so se začeli pojavljati v Evropi v začetku 16. stoletja. Prebegli koprski škof z izjemno pronicljivostjo dokazuje nesmiselnost tovrstne cenzure in z domiselno psihološko igro vzpostavlja dialog z inkvizitorji ter v svojih komentarjih k seznamom sestavlja svoje protisezname, s katerimi po eni strani razkriva njihovo nepoučenost in po drugi obvešča svoje bralce o pomembnih izdajah na področju takratne protestantske literature. Protiseznami torej niso zgolj iznajdljivo propagandno orodje, s katerim Vergerij diskreditira cenzorje in jih »pouči« o delih, ki so jih izpustili, ampak tudi spiski knjig, ki bi jih protestanti morali brati za svoje odrešenje. Gre torej za propagando, ki deluje na več nivojih in je zaradi svoje neposrednosti, lucidnosti, »lutrovske« neusmiljenosti ter seveda tiska, novega medija, ki prispeva k njenemu širjenju, še posebej učinkovita.