Avtorji monografije obravnavajo vpliv cenzure na književnost in kulturo sploh na Slovenskem od 16. do 19. stoletja. Nina Ditmajer predstavlja prepovedane, v veliki meri protestantske knjige, ki so jih vsebovale knjižnice samostanov na Spodnjem Štajerskem. Tri poglavja so posvečena 17. stoletju: Luka Vidmar opisuje recepcijo del libertina Ferranteja Pallavicina, Monika Deželak Trojar se ukvarja s prepovedanimi mariološkimi deli Janeza Ludvika Schönlebna, Boris Golec pa analizira avtocenzuro Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednja poglavja predstavljajo posledice razsvetljenske cenzure na Kranjskem: Matija Ogrin blokado slovenskih poznobaročnih rokopisov, Andrej Pastar razcvet knjigotrštva in časopisja, Sonja Svoljšak pa razširjenost del prepovedanih filozofov in političnih teoretikov. Zadnji poglavji bralca seznanita s spremembami 19. stoletja: Marko Juvan na novo premisli vlogo cenzorja v predmarčni dobi na primeru Kopitarjeve cenzure Krajnske čbelice, Marijan Dović pa analizira srečanja tedanjih slovenskih literatov s cesarsko cenzuro.