Folkloristični portreti iz dvajsetega stoletja se omejujejo na obdobje konstituiranja slovstvene folkloristike kot samostojne interdisciplinarne vede. V njej je predstavljenih štirinajst osebnosti, ki so se zavestno vključile v proces njenega osamosvajanja in ga še posebej zaznamuje stališče do mitološke teorije. To so: Jiři Polívka, Jakob Kelemina, Matija Murko, Ivan Koštiál, Ivan Grafenauer, France Kotnik, Joža Glonar, France Stelè, Janko Glazer, Pavle Zablatnik, Vinko Möderndorfer, Lojze Zupanc, Janez Dolenc in Milko Matičetov.

Kritik mitološke teorije je bil Čeh Jiři Polívka, kar sta od Slovencev posebno občutila Gregor Krek in Jakob Kelemina. Kot urednik Bajk in pripovedk slovenskega ljudstva (1930) je z bogatimi opombami, seznamom virov, dodanih tujih različic in jezikoslovnih razlag opravil pionirsko delo. Vendar prvega slovenskega germanista primerjajo z Jakobom Grimmom, saj so »bajke deloma rekonstruirane«.

Matija Murko je sprva še računal na lastno aktivno udeležbo v slovenskem znanstvenem in kulturnem življenju. S Karlom Štrekljem sta dosegla, da je glasilo Zgodovinskega društva v Mariboru že z naslovom Časopis za zgodovino in narodopisje prevzelo skrb tudi za etnologijo. Prvo objavo v njem je izkoristil za povzetek Naukov za Slovence. Murkovo življenjsko delo na področju slovstvene in glasbene folklore je bila organizacija projekta Narodna pesem v Avstriji (Das Volkslied in Österreich) za slovenski del. Posebnost tega podjetja je bila enakovredna pozornost besedilom in melodijam.

Ivan Koštiál je do danes ostal zaznamovan zaradi posebnega interesa do tabujskih tém, kot so kletvice in folklorno gradivo s spolno motiviko, o kateri je gradivo iz različnih evropskih narodov objavljal v letopisu Anthropopothyteia (1904–1913).

Ivan Grafenauer, »prvi slovenski resnični medievalist«, je bil predvsem raziskovalec geneze snovi, ki je sčasoma postala del slovenske slovstvene folklore, in preučevalec okoliščin, ki so pripeljale do tega in veliko manj govorijo o besedilih samih. Sklicujoč se na teorijo »kulturnih krogov« se je opiral na arheološko t. i. »kulturhistorično metodo«. Prikrajšanemu za akademsko kariero mu je bilo gotovo v uteho, da je leta 1952 postal prvi predstojnik Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU v Ljubljani.

France Kotnik je na široko gojil Murkovo realistično smer z raziskovanjem materialne, socialne in duhovne kulture na Koroškem. S članki o koroških in štajerskih bukovnikih je postal predhodnik raziskav slovenskega literarjenju.

Joža Glonar je zaslovel z razpravo o snoveh, ki so vplivale na nastanek Baumbachovega Zlatoroga. Najbolj je zaslužen za dokončanje zbirke Slovenske narodne pesmi (1923). V spremni besedi je skrbno pojasnil dolgoletne uredniške boje za vsak snopič, dodal kazala in osvežil slovenski prostor z novo teorijo o življenju folklorne pesmi.

France Stelè bi bil lahko postal odličen etnolog in še bolj likovni ali slovstveni folklorist ali oboje skupaj.

Janko Glazer je bil kot dijak prizadeven zapisovalec slovenske slovstvene folklore. Poklicno se ji je odtegnil, kljub temu pa ji je po zaslugi mariborskega Časopisa za zgodovino in narodopisje, katerega urednik je bil, v obdobju 1918–1941 najbolj sistematično motril.

Pavle Zablatnik je pojave slovenske ljudske kulture na Koroškem obravnaval v luči primerjalnega narodopisja. V skladu s tem je sledil posameznim šegam tja v indoevropsko dediščino in opozarjal na podobne pojave pri Grkih, Rimljanih, Germanih, Slovanih, kar je utemeljeval z zgodovinskim položajem Koroške, ki je bila v več stoletij pod rimsko oblastjo.

Vinko Möderndorfer je najbolj zaslužen za zbrane zagovore v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih. Imel je velike načrte za izdajo slovenske slovstvene folklore, razvil se je v gorečega zbiralca, manjkalo pa mu je znanja za njeno komentiranje kaj šele raziskovanje. Kakršni koli so že njegovi zapisi, so se vključili v proces folklorizacije.

Lojze Zupanc podaja folklorno gradivo »v literarni preobleki«, kar ga že vnaprej oddaljuje od izvirnosti. Podrobna motivna, jezikovna in stilna razčlenitev Zupančevih zgodb to potrjuje. Enaka mešanica obstaja v motiviki Zupančevih zgodb.

Janez Dolenc je bil prikrajšan za inštitutsko delo. Kljub temu ni odnehal in je kot srednješolski profesor k delu na terenu navajal dijake, sam pa po upokojitvi osnoval zadevni »Inštitut« v lastni hiši in že prej deloven publicist nadaljeval s samostojnimi objavami slovstvene folklore in monografijo o Gregorju Kreku, prvem slovenskem znanstvenem raziskovalcu slovstvene folklore in mitologije.

Milko Matičetov, prvi profesionalni raziskovalec slovstvene folklore, je najbolj cenil terensko delo. Lastne izkušnje, ki si jih je pridobival ob zbiranju gradiva, so mu pomenile veliko več kakor še tako skrbno zasnovane teorije. Ni pisal člankov, v katerih bi izrečno razkrival strokovni nazor, je pa v prispevkih empirične narave navrgel marsikaj, iz česar je razbrati, kakšna stališča je zastopal pri delu. Najprej je začel zbirati folklorno gradivo na rodnem Krasu, nato se je odpravil tudi v Beneško Slovenijo. Njegovi članki se pokrajinsko nanašajo na zahodno Slovenijo, Prekmurje, Koroško, Gornje Posočje, Kras. Poglavitna pa je Rezija, kamor je prišel leta 1962. Zanj je postala pravi Eldorado. Obdelal je številne teme, ki se motivno navezujejo na antično kulturo in posebej na bajeslovje. Celo življenje je ostal zvest geografsko-zgodovinski metodi. Že od prvih začetkov raziskovalnega dela na meji dveh in več jezikov in kultur se je zavzemal za sodelovanje strokovnjakov različnih narodnosti v želji po primerjanju in preverjanju njihovih stališč in – v prid kvaliteti skupnih dognanj.