Pripovedi odražajo lokalno podobo v katerem so se razvijale in kjer so jih pripovedovali, zaradi tega najdemo v njih številne družbene, kulturnozgodovinske in naravne značilnosti regij, v katerih so živeli ljudje, ki so jih pripovedovali. Vse to daje slovenskim pravljicam značilno svojsko podobo, po kateri se razlikujejo od pravljic drugih narodov, čeprav se uvrščajo v iste pravljične tipe. Narativni stil folklornih pripovedi je pogosto preprost in jedrnat, stkan iz številnih življenjskih izkušenj in čustvovanj preprostih ljudi. Pripovedovanje zgodb je bilo v preteklosti namenjeno predvsem odraslim, saj so imele pravljice in povedke pogosto zelo stare korenine in različne sporočilnosti, zaradi tega pravljice, ki so osrednji žanr te knjige, kljub temu, da veljajo danes za otroške pripovedi, pogosto vsebujejo sestavine, ki zbujajo strah ali so celo okrutne, kar lahko opazimo tudi pri številnih pripovedih v tej knjigi, kjer so objavljene brez olepšav, ki smo jih vajeni v pravljičnih zbirkah za otroke.

V drugi knjigi tipnega indeksa slovenskih ljudskih pravljic, urejenih po mednarodnem klasifikacijskem sistemu ATU (Aarne, Thompson, Uther), so zbrane slovenske čudežne pravljice, ki se uvrščajo med pravljične tipe od ATU 500 do ATU 749; prva knjiga vsebuje pravljice tipov ATU 300 do ATU 499.