Monografija o kranjski plemiški rodbini Valvasor v obdobju od 16. do prve polovice 19. stoletja le za spoznanje podrobneje obravnava življenje in delo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) kakor življenjske poti drugih rodbinskih članov. Prednostni namen obsežne raziskave je namreč osvetliti vzpone, padce, tegobe in uspehe posameznikov in plemiške družbe našega prostora. Družbe, ki jo družijo genealoške vezi, pripete na skupno rodovno deblo, katerega začetnik je bil severnoitalijanski priseljenec, anonimni služabnik Hieronim Valvasor. Njegov neobičajni vzpon med zemljiške gospode in plemiče je podobno presenetljiva zgodba, kot bo nenavaden raziskovalni duh Hieronimovega vnuka Janeza Vajkarda stoletje pozneje in po dveh stoletjih nagel upad biološke moči tedaj že razvejene rodbine. Valvasorji so danes eden od izumrlih plemiških rodov, ki je v svojem času na Kranjskem nekaj pomenil, čeprav ni spadal med starejše, tiste z najvišjim naslovom, najbogatejše in najvplivnejše. Njegove rodbinske veje so bile različno uspešne in ugledne, posamezniki pa so sestavljali pisano paleto od veljakov in drugače izstopajočih.

Kljub vsej veljavi in pomenu nekaterih rodbinskih članov v javnem življenju Kranjske v 17. in prvi polovici 18. stoletja bi ta rodbina postala zgolj ena od izumrlih plemiških rodbin iz osrednje slovenske dežele, če se ne bi visoko nad vsemi Valvasorji dvigalo ime polihistorja Janeza Vajkarda. Samo z njim in posebej zaradi njegove monumentalne Slave vojvodine Kranjske (1689) se je njegov rod trajno zapisal v zgodovino dežele in širšega prostora, tako da ima Valvasorjevo rodbinsko ime danes posebno težo. Slava je našla svoje mesto tudi v podnaslovu monografije, na sredi med vzponom in zatonom rodbine.