Prva vojaškozgodovinska sinteza delovanja grofov Celjskih na podlagi obsežnih raziskav raznovrstnih primarnih virov predstavlja mejnike njihovega vzpona v najpomembnejšo plemiško rodbino poznega srednjega veka na Slovenskem. Poleg spretne diplomacije in trdne finančne podlage se je njihova pot kvišku opirala predvsem na oboroženo moč. Zgodnejši rodovi Celjskih oziroma njihovih predhodnikov Žovneških so vojaško službo uspešno izkoriščali za krepitev političnih zavezništev in družinskega bogastva. Še samozavestneje so po njej posegli v drugi četrtini 15. stoletja, ko so si na čelu velike zasebne armade prizadevali izbojevati neodvisno kneževino ter politično prevlado na jugovzhodu Svetega rimskega cesarstva oziroma na Ogrskem – tudi za ceno odkritega spopada s habsburškim vladarjem Friderikom V. (III.), gubernatorjem Ivanom Hunjadijem in drugimi mogočnimi izzivalci. V tako neenakopravni tekmi so se Celjskim najdrznejši cilji nazadnje izmuznili, njihove oblastne ambicije pa so prispevale tudi k tragičnemu koncu rodbine, ki je novembra 1456 izumrla z atentatom na zadnjega moškega predstavnika Ulrika II. v Beogradu. Toda njihova dejanja so trajno preoblikovala zgodovino Evrope daleč onkraj domačega Celja.