Monografija predstavlja razvoj slovenskih osebnih zaimkov od prvih pisnih virov do srede devetnajstega stoletja, ko se je pri osebnih zaimkih v glavnem oblikovalo stanje, kot je izpričano tudi v sodobnem knjižnem jeziku. Osrednji poudarek je na obdobju protestantizma, , naslednja tri stoletja pa so predstavljena predvsem v luči ohranjanja oziroma spreminjanja tradicije, kot se kaže v različnih slovenskih slovnicah in v izdajah katoliškega lekcionarja. Zaimki so predstavljeni na treh ravneh: pisni, oblikovni in oblikoskladenjski (razmerja med dolgimi in kratkimi oblikami zaimkov, odvečna raba nepoudarjenega zaimenskega osebka), opisana pa je tudi njihova raba za izražanje vljudnosti in neosebna raba zaimka ono pod vplivom nemščine. Posebej so izpostavljene razvojne tendence osebnih zaimkov, ki jih lahko spremljamo skozi celotno obravnavano obdobje.