Monografija obravnava predvsem oblikoslovno in besedotvorno problematiko slovenskega knjižnega jezika v obdobju njegovega nastanka. Čeprav se delo osredinja na glagol in njegove kategorije, so vključene tudi druge besedne vrste, v prid širine opisa pa pritegnjene tudi druge ravnine jezikovne zgradbe (pisna, glasoslovna, skladenjska). Odkrivanje sistemskih potez knjižnega jezika najpogosteje poteka preko analize jezika vzročnih besedil osrednjih piscev (zlasti Trubarja, Dalmatina in Krelja). K celovitejšemu pregledu prispevajo tudi rezultati preverjanja vpliva tujih prevodnih predlog ter dodane diahrone osvetlitve.