Monografija z naslovom se osredinja na normativno vlogo splošnih razlagalnih slovarjev, katerih osnovni namen je prikazovanje pomenske razvejanosti leksikalnih oz. slovarskih enot, slovarska obvestilnost pa je glede na zastavljeni koncept slovarja lahko tudi razširjena. Normativno vrednotenje slovarskih enot in jezikovnih pojavov je v slovenskem prostoru neločljivo povezano z zvrstjo jezika, ki je tradicionalno poimenovana knjižni jezik in predstavlja uravnavano tvorbo jezika, namenjeno uspešnemu sporazumevanju vseh udeležencev na nadnarečni in nadregionalni ravni. Presojanje jezikovnih sredstev pomeni ugotavljanje, kaj je v knjižnem jeziku normalno oz. norma, in ugotavljanje, v kakšnem razmerju do norme so jezikovna sredstva, ki so predmet vrednotenja. Temeljni izhodišči monografije sta povezani z vsebino in prikazom normativne informacije v enojezičnih splošnih razlagalnih slovarjih: kaj obsega normativna informacija (vsebina) in kako je normativna informacija posredovana uporabniku (prikaz).