Med Kozakovimi dramami je Kongres najbolj neposredno odprt za dialog s posameznikom o njegovem bivanju. Zelo dosledno je namenjen t. i. ontološki funkciji gledališča, ki po Kozakovi razlagi predvsem pomeni, da gledališče zmore v človeku ustvarjati notranjo eksistencialno napetost med resnico in neresnico, med bitjo in nebitjo. Dramo je izoblikoval leta 1967 na podlagi svojih neprizanesljivo kritičnih filozofskih in etiških spoznanj o slovenski in evropski sočasni stvarnosti, zlasti še o položaju, vlogi in aktivizmu intelektualcev in sploh mislečih ljudi v njej. S svojim odporniškim dejanjem, z alegorijskim prikazom spopadov in prizadevanj na univerzi je razkril bistvo dogajanj v družbi. V dramo je vgradil svoje še vedno nagovarjajoče ideje o posamezniku, kulturi in družbi, svojo perspektivo. Z dramaturškimi zaostritvami, uvedbo groteske in usmerjanjem k negaciji negiranja vrednot je omogočil, da jo gledalstvo in bralstvo prepozna in o njej razmisli.