Neobjavljena pesemska zapuščina Mirana Jarca (1900–1942), ki jo predstavlja druga knjiga Zbranega dela, obsega ok. 250 pesmi ali 6.000 verzov. Gre za dve rokopisni zbirki, Dolomiti in Zlato polje (obe 1927); prva vsebuje kratko refleksivno-potopisno liriko, druga ljubezensko poezijo. Ohranjene so številne Jarčeve mladostne pesmi po letu 1915, ki jih je pošiljal prijatelju Božidarju Jakcu; Jarc jih je združeval v cikle s samostojnimi naslovi. Za cel manjši opus je pesmi, ki niso bile namenjene objavi, čeprav so med njimi tudi izdelani sonetni cikli. Te ljubezenske pesmi so ohranjene večinoma v 877 pismih ženi Zinki, ki so večkrat dolge in obsežne osebne pesniške izpovedi. Pomemben vir s še neznanimi Jarčevimi pesmimi so tudi pesnikova pisma sorodnikom in prijateljem, predvsem slikarju Jakcu, prijateljema romanistu Mirku Pretnarju in etnologu Borisu Orlu ter znanki Mari Vogrinčevi. Ohranjene so tudi Jarčeve pesmi iz različnih spominskih albumov ženi in sorodnikom, predvsem priložnostne narave (npr. pesnitev Pahljača kraljice Maje, 1922). Še nekaj Jarčevih nedokončanih verzov hrani arhiv novomeške knižnjice.