Druga knjiga Zbranih del prinaša Smoletovo najpomembnejše delo, pesniško moraliteto Antigona, napisano 1960 v prostem verzu in še istega leta kar trikrat uprizorjeno. Besedilo je tokrat prvič natisnjeno s pravilnim vrstnim redom verzov, ki so tudi prvič oštevilčeni, kakor je sicer navada pri verznih dramah, in z nekaterimi slovničnimi popravki. Zaradi legendarnega nastanka, mnogih nadaljnjih uprizoritev in odmevnosti v vsem jugoslovanskem prostoru in različnih interpretacij je spremljajoči znanstveni aparat zelo obsežen. Kronološka ureditev bralcu omogoča, da spremlja razvoj razumevanja besedila od levičarskega simbola upornosti do političnega simbola ideološke sprave.

Antigona je mitsko besedilo slovenske povojne dramatike; rodilo se je v krogu sodelavcev Revije 57, tako imenovane kritične generacije, med katere je sodil tudi Smole. Pojmi kot so »svoboda«, »osveščenost«, »moralnost«, »doslednost« … so imeli resnično, dejansko vsebino, ki je opredeljevala delovanje in usodo moralno zavzetih umetnikov. Smole, ki je bil po naravi pesnik, je v pojmu Antigone ustvaril visoko pesem za smrt dosledne moralne osveščenosti in moralnega delovanja, hkrati pa razvil tudi dramsko mnogo plastičnejši lik oblastnika Kreonta, razpetega med dolžnosti vladarja in čustva zasebnika. Nedvomno je bila Smoletu vzor sodobna inačica francoskega dramatika Jeana Anouilha (1944), iz katere je prevzel nekatere na novo opredeljene like antičnega izročila in zgodovinske anahronizme, ki so kazali, da je mit zgolj prispodoba sedanjosti. Izvirna pa je bila dramaturška domislica, da naslovna junakinja sploh ne nastopi. Zaradi njene fizične odsotnosti je igra z opredeljevanjem posameznih dramskih oseb do Antigonine drže postala polemična razprava o človekovi moralni zavezanosti višjim vrednotam; avtor sam je temeljno misel dela najbolje označil z besedami, da je Antigona tisto, za kar vsak človek ve, da bi moral biti.

V idejnomoralni tradiciji humanistične evropske misli po zmagi nad fašizmom in nacizmom je intelektualna publika v obnebju povojnega eshatološkega komunističnega projekta našla v Smoletovi poetično-politični igri Antigona svojo mitsko identifikacijsko točko, ki pa je bila za različne gledalce glede na njihovo različno izkušnjo različno doživljena in razumljena. Odsotno Antigono v Smoletovi Antigoni so v času krstne uprizoritve mnogi videli kot prispodobo takrat zaprtega filozofa in potencialnega protipartijskega političnega aktivista Jožeta Pučnika. Po osamosvojitvi Slovenije 1991 je bilo za njeno postopno vključevanje v Evropsko unijo potrebno na novo opredeliti in po možnosti umiriti odnos revolucionarjev in kolaboracionistov v slovenski državljanski vojni v okviru narodnoosvobodilnega boja 1941–1945. Tako je prevladala hipoteza Tineta Hribarja (1989), da je Smoletova Antigona nastala na ozadju povojnega izvensodnega poboja slovenskih domobrancev. Misel se je popularno artikulirala z eno sklepnih sintagem igre »Antigona je našla Polinejka!«, ki je kot metafora postal pomembnejši od naslovne junakinje. Slovenska politična emigracija, ki jo je bilo treba vključiti v novonastalo državo Slovenijo, je takšno interpretacijo sprejela z olajšanjem, vendar se je hkrati demoniziral Kreont, ki so ga politične interpretacije v nasprotju z njegovo izvirno dvojno naravo pričele slikati kot lik brezobzirnega komunističnega despota.

Smoletova Antigona ima izjemno pesniško moč, posamezni verzi so v intelektualnih krogih postali v vsakdanjem govoru uporabljana rekla, avtorju je uspela tista čarovnija besede, ki pove več, kakor izreče. Ta prepričevalna moč bralca in gledalca čustveno zapelje, da ne opazi temeljne dramaturške napake dela, da namreč Kreont upornico zato, da bi jo rešil, proglasi za blazno, vendar na to pozabi in jo kot prištevno v skladu s privzetim mitom dá ubiti.