Četrta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša neobjavljeno pripovedno prozo iz rokopisne zapuščine in dva romana: Nado, ki je izhajala le v reviji Slovan (1902–1904) in je zato ostala skoraj povsem pozabljena, in Njeno življenje (1914), ki je izšlo v knjižni obliki. Med vsemi svojimi slovenskimi besedili je pisateljica le ti dve označila kot romana; sta tudi njeni najdaljši besedili. V slovensko literaturo sta romana s psihološko-realistično pripovedno tehniko vnesla nov pogled na zakonsko in družinsko življenje, namreč pogled ljubeče žene in matere, ki v pripovedi dejansko deluje kot središče družine, vendar žal nima moči in vpliva, da bi družinsko življenje usmerjala po svojem čutu za dobro in pravično.