V četrti knjigi esejistike spremljamo Edvarda Kocbeka v zadnjih dveh desetletjih njegovega življenja. Po nekaj letih se je privadil živeti z mikrofonom v stanovanju, se še naprej preživljal s pisanjem esejev v Novi poti in z občasnim prevajanjem. Trenutek tihega zmagoslavja je zanj prišel sredi poletja 1963, ko je prejel prve izvode svoje pesniške zbirke Groza. Februarja 1964 podeljena Prešernova nagrada, ki si jo je moral deliti z Miškom Kranjcem, mu je prinesla nekaj zadoščenja, predvsem pa odrešitev od najhujših dolgov. Vsebinski prameni Kocbekove esejistike v letih 1961–1966 še naprej prinašajo refleksije verskega, filozofskega, umetnostnega, tudi političnega in znanstvenega dogajanja v Evropi in tudi širše z gledišča krščanskega misleca. Zaradi takratne zaprtosti slovenske družbe so bila ta besedila temeljne strokovne iztočnice za bolj poglobljeno spoznavanje evropske filozofske in sociološke literature.