Tretji zvezek zbranih del Vladimirja Bartola prinaša avtorjevo krajšo prozo, ki je nastajala od konca leta 1934 oziroma začetka leta 1935 pa do konca druge svetovne vojne, in sicer v Beogradu in Ljubljani, delno morda tudi v Kamniku. Pretežni del sestavljajo novele, ki jih je Bartol nameraval objaviti v zbirki Med idilo in grozo, a mu to ni uspelo. Bartolove pripovedi iz tega obdobja so praviloma daljše, oblikovno in slogovno so manj inovativne od zgodnejših, a zato bolj dodelane in bliže obliki klasične novele. Tudi idejno so praviloma nekoliko manj zaostrene, čeprav zvečine ostajajo v območju relativizma, amoralizma in makiavelizma, a tudi determinizma, ki pa so bolj organsko vgrajeni v posamezne like in njihova dejanja. Z nekaterimi besedili se Bartol celo približa naturalizmu.