Trinajsti zvezek Kocbekovega zbranega dela prinaša doslej neobjavljeni pesnikov dnevnik iz leta 1933 in tako nadaljuje zvrst, ki jo je Kocbek gojil od leta 1932 praktično vse do konca življenja. V letu 1933 zapisuje Kocbek vanj svoja občutja in misli iz časa, ko je deloval kot učitelj francoščine na gimnazijah v Bjelovaru in nato od jeseni v Varaždinu. Ker ni imel namena, da bi dnevnik kdaj objavil, je vanj še s posebno odkritostjo in brez sleherne distance zapisoval tudi odmeve svojega najbolj osebnega, intimnega doživljanja. Tudi v letu 1933 Kocbeka živo zanimajo vesti o dogajanju v svetu in domovini, ob njih analizira razne družbene pojave in za njimi razbira duhovne tendence ter ločnice. Kocbek kot intelektualec, kakršnega poznamo s konca tridesetih let in pozneje, se je, tudi po tem dnevniku sodeč, formiral že mnogo prej. Dnevnik 1933, zlasti proti koncu, že odstira rentgensko sliko njegove poznejše duhovne fiziognomije.