
Vladimir Bartol je svojo pisateljsko pot začel v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja z revijalnimi objavami krajše proze, in na področju proze je tudi najpomembneje prispeval k slovenski književnosti. Njegov knjižni prvenec je sicer drama Lopez iz leta 1932, a se z njo ni posebej uveljavil. Mnogo pomembnejša je njegova naslednja knjiga, Al Araf (1935), v kateri je objavil izbor tistih svojih krajših pripovedi, ki so se mu zdele najbolj kakovostne. Odziv sodobnikov na knjigo je bil raznovrsten, v splošnem pa ne tako ugoden, kot je Bartol pričakoval. Do pravega priznanja je prišlo šele po avtorjevi smrti. Leta 1974 je Taras Kermauner v spremni besedi k nekoliko prirejeni izdaji teh novel Bartola razglasil za predhodnika slovenske moderne proze, Janko Kos pa v svojih razpravah o postmodernizmu dobri dve desetletji pozneje za predhodnika slovenske postmodernistične proze.
Zbrano delo Vladimirja Bartola se začenja z objavo te prozne zbirke, ki je avtorjevo prvo pomembno in po mnenju nekaterih literarnih zgodovinarjev v literarno-estetskem pogledu tudi najbolj dovršeno knjižno delo. Ta prvi zvezek prinaša jezikovno nekoliko prečiščeno besedilo prve knjižne izdaje, opremljeno z vsem instrumentarijem, značilnim za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.
trda vezava 14 × 20,5 cm 784 strani
Ključne besede
20. st. | Bartol, Vladimir | literarni komentarji | slovenska književnost | slovenski pisatelji | zbrana dela