V dvanajsti knjigi Zbranega dela Edvarda Kocbeka začenjamo z najznačilnejšim in tudi najobsežnejšim delom njegovega opusa ‒ Dnevnikom. Kocbek ga je pisal z redkimi prekinitvami iz dneva v dan skoraj pol stoletja in doslej po večini sploh še ni bil objavljen. V njem se je ohranilo dragoceno pričevanje o dobi in ljudeh, ki so tako in drugače križali njegovo pot, predvsem pa seveda zanimiva izpoved in trajna avtorefleksija senzibilnega lirika in misleca, enega najzanimivejših slovenskih intelektualcev katoliške provenience. Začetni zvezek prinaša Kocbekove zapiske, nastale leta 1933 med študijskim bivanjem v Lyonu in po povratku iz Francije v hrvaškem Bjelovarju, kjer je mladi suplent na tamkajšnji gimnaziji poučeval francoščino. Zapiski, ki so ves čas v živem stiku z aktualno slovensko problematiko, se berejo kot kak Bildungsroman: Kocbek odkriva v njih svojevrstno dokumentacijo o zgodnji dobi svojega intelektualnega in umetniškega zorenja.