V petnajsti knjigi se nadaljuje objava Kocbekovega dnevnika iz leta 1935. Leto 1935 je Kocbek še vedno preživel v Varaždinu; veliko energije mu je jemalo delo v šoli, še več časa pa je nemara posvečal študiju in branju. Skušal je biti na tekočem s sodobno literaturo, tako z leposlovjem kakor s filozofijo. Čedalje določneje se je v Kocbeku izrisovalo temeljno nasprotje njegove zrele dobe: na eni strani krščanstvo, »metafizična religija«, na drugi težnje po revolucionarni preosnovi življenja »z revolucionarnim aktom«, toda ne s »primitivnim in totalnim«. Prav tako je bilo leto 1935 za Kocbeka pomembno zato, ker se je poročil z Zdravko Koprivnjak. Dnevnik poroča o zapisovalčevem dolgotrajnem spopadanju z »nepremagljivim Erosom« oz. njegovim iskanjem polnega »telesno-duhovnega skladja«, kot ga je pričakoval od zveze z žensko. Takšno skladje je našel v svoji nagnjenosti do Zdravke, s katero je 23. decembra 1935 v Varaždinu stopil pred oltar: drug drugemu sta ostala zvesta do smrti.