Monografija prinaša svež vpogled v ključne preobrate slovenske književnosti po drugi svetovni vojni. Urednik Marko Juvan in sodelujoči avtorji razgrinjajo, kako se je literarni subjekt v zgolj dveh desetletjih preoblikoval od intimističnega posameznika, ki v liriki izraža čustveno notranjost in humanistično občutljivost, do reizma, kjer se subjekt razblini v stvari, jezik in igro označevalcev. Knjiga osvetli opus Ivana Minattija, Ade Škerl, Rudija Šeliga, Saše Vegri in drugih, ter pokaže, kako so intimistične in modernistične poetike vstopale v dialog s političnimi pritiski, družbenimi spremembami in mednarodnimi tokovi. Poleg tega se monografija dotakne tudi vprašanj ideologije, filozofije in metodologije literarne zgodovine, s čimer odpira prostor širši kulturni refleksiji. Delo je tehten prispevek k razumevanju slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja in njenega umeščanja v svetovni literarni sistem.