Gregor Kocijan je med našimi literarnimi zgodovinarji najtemeljitejši razlagalec razvoja žanrov slovenske kratke pripovedne proze. S sistematičnim opisovanjem njene tematike, obsega, zvrstnih oznak, pripovedne tehnike, sloga in žanrske variantnosti Kocijan sledi menjavam, soobstoju in prepletu poetološko-slogovnih modelov kratke proze ter jih obravnava v zaporedju obdobij. Vse analize temeljijo na avtorjevih izčrpnih bibliografskih popisih. Doslej je tako obdelal na stotine kratkoproznih del v obdobjih od Trdine do Kersnika (1983) in moderne (1996), njegova bibliografija za čas 1919–41 (1999, pa kaže, da je pričujoča monografija zamišljena kot predzadnja enota impresivnega literarnozgodovinskega cikla. V Slovenski kratki prozi 1919–1929 se avtor posveča razcvetu te literarne vrste med obema vojnama, ko v množico (pogosto sinkretičnih) variacij na realistične in cankarjanske modele vstopajo inovativnejša iskanja, zaznamovana z ekspresionizmom in avantgardizmi.