Gradivo v četrti knjigi odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižja utopičnih in pragmatičnih silnic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev. Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.