»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je navedek Minke Skabernè (1882–1965), pobudnice in ustanoviteljice prve slovenske knjižnice za slepe, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija s postavljanjem njenega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in njeno vlogo v razvoju izobraževanja slepih. Pregledne študije o njenem šolanju in službovanju (Tatjana Hojan), vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem (Aleksandra Serše) in delu za knjižnico slepih (Petra Testen) uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja (Irena Selišnik) in oris rodbine Skaberne (Tone Smolej). V knjigi so ponatisnjena tudi temeljna besedila Minke Skabernè, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem. Zbrano slikovno gradivo Minko Skabernè postavi v krog družine, sodelavcev in prijateljev. Knjiga je izšla ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih, ki v priznanje njenih prizadevanj za to ranljivo skupino nosi njeno ime.