V monografiji Osebnosti slovenske humanistike in družboslovja so se avtorji biografskih študij posvetili osebnostim različnih časovnih obdobij, ki so v okviru akademskih sredin bolj ali manj vidno, bolj ali manj odmevno ter bolj ali manj pomembno pojasnjevale in s tem sooblikovale družbeno stvarnost slovenskega prostora. V času hipnih in površnih odčitavanj stvarnosti, ki jih narekuje prehod družb v digitalnost, se zdi še zlasti smiselno izpostaviti naravo dela humanističnih in družboslovnih znanstvenikov, ki terja polno in počasno predanost načelom sistematičnosti, osredotočenosti, analitičnosti ter ločevanja bistvenega od množice motilcev pri motrenju hitro spreminjajočih se družbenih okoliščin. Kot je v recenziji zapisal zaslužni profesor ljubljanske univerze Boris A. Novak, meče tako knjiga novo luč na velikansko vednost in radovednost znanstvenic in znanstvenikov, ki so bistveno prispevali k višini in mednarodni relevantnosti slovenske humanistike in družboslovja v dramatičnem 20. stoletju ter našem napornem času, zato opravlja knjiga tudi pedagoško vlogo vzgajanja novih generacij raziskovalk in raziskovalcev.