V znanstveni monografiji so nanizani slovenski igralci in igralke ter režiserji in režiserke, ki jih povezuje prestopanje ustaljenih predstav o gledališču. Zbrane biografske študije govorijo tudi o meji med hladno zavezanostjo znanstveni obravnavi in tisto težko merljivo, težko ulovljivo in še težje opredeljivo dimenzijo nevidno bivajočega v človeških odnosih, ki v obliki tesnih ali ohlapnih socialnih mrež bistveno opredeljuje ne le vsakokratna osebna, ampak tudi družbena razmerja. S tem, ko so avtorji prispevkov ponudili svoje poglede na obravnavane osebnosti z različnih izobrazbenih, poklicnih, osebnih idr. pozicij, so močno razširili kulturnozgodovinski horizont. Harmonično razmerje med objektivnim in subjektivnim pristopom je ključ do kar najbolj prepričljivih biografskih študij. Ker so pogledi avtorjev prispevkov tudi osebni, pomenijo ne le dragocen prispevek k razumevanju gledaliških osebnostih, ampak so tudi prvovrsten vir za proučevanje mentalitet posameznih dob. Nenazadnje je treba v zvezi z biografskimi študijami omeniti še neko mejo: ideja o absolutno objektivnem pogledu na sočloveka je v svojem bistvu antihumanistična.