Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor do sedaj še ni bil deležen celostne obravnave. Podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, J. Svetokriški, J. Basar), ki jo je odigral na obeh področjih.