Monografija se vrača k baronu Žigi Zoisu (1747‒1819) kot osrednji osebnosti zadnjih dveh desetletij 18. in prvih dveh desetletij 19. stoletja v vojvodini Kranjski in na Slovenskem. Njen namen ni, da pregledno zajame vse razsežnosti Zoisovega življenja in dela, ampak da predstavi zadnje raziskave na tem področju in tako spodbudi nove, saj arhivski viri še zdaleč niso izčrpani. Avtorji prispevkov v monografiji obravnavajo Zoisovo razsvetljenstvo, pesništvo in jezikoslovje, prizadevanja za razvoj slovenskega jezika v Ilirskih provincah in habsburški monarhiji, ukvarjanje z geologijo, zbiranje knjig, urejanje palače na Bregu in vrtov v Ljubljani in na Brdu pri Kranju, ohranjeno materialno dediščino, prav tako pa glasbeno ustvarjalnost, kulturno mecenstvo in fužinarsko dejavnost družine Zois. Študije potrjujejo, da so Zoisova prizadevanja trajno prispevala k razvoju znanosti in umetnosti na Kranjskem ter bistveno pospešila razvoj Slovencev v moderen evropski narod.