Delo vrednoti in išče razloge za posestno, demografsko, poklicno ter etnično-jezikovno strukturo najvzhodnejšega in vseskozi najmanjšega slovenskega zgodovinskega mesta, ležečega ob Dravi, tik ob meji s Hrvaško.

Ormož se lahko ponaša z izjemno dragocenim zgodovinskim virom iz leta 1724. Gre za popis celotne odrasle mestne populacije, ki je v slovenskem in širšem prostoru izjemen in dragocen zlasti zato, ker skoraj za vse osebe navaja tudi krajevni izvor. Predstavlja referenco metodam analize osebnih imen in priimkov ter temelj za ugotavljanje etnično-jezikovne strukture mestnih populacij; hkrati je tudi glavno izhodišče za pričujočo obravnavo.

Mestece Ormož se je v 16. stoletju občutno povečalo in dobilo dve predmestji, v 17. in 18. stoletju pa je tako v demografskem kot v gospodarskem pogledu v glavnem stagniralo v senci neprimerno večjega in pomembnejšega Ptuja. Čeprav stoji ob pomembni rečni in cestni prometnici ter v neposredni bližini ogrske in hrvaške meje, do druge polovice 18. stoletja tam skoraj ni zaslediti trgovcev, obrt pa se je omejevala na tradicionalne panoge. Mesto je stoletja imelo na Spodnjem Štajerskem poleg Brežic značaj najbolj slovenskega mesta, o čemer od 15. stoletja dalje pričajo priimki in klicne oblike osebnih imen njegovih prebivalcev.

Popis prebivalstva iz leta 1724 takšno etnično-jezikovno stanje samo še potrjuje: glede na izvor in imenski fond prebivalstva je bilo nemščino v tem času slišati v največ četrtini domov. Velika večina prebivalstva je izvirala iz samega mesta z neposrednim mestnim zaledjem, le redki gospodarji so prišli iz povsem nemškega etničnega okolja, zanimivo pa je izjemno šibko priseljevanje z vzhoda, iz krajev onstran bližnje ogrsko-hrvaške meje.

Ormož je od zadnje tretjine 18. stoletja doživel občutne spremembe: pritok nosilcev specializiranih obrti in predstavnikov trgovskega stanu iz nemškega jezikovnega prostora je, podprt s splošnimi trendi, na široko odprl vrata jezikovni in v 19. stoletju tudi nacionalno-politični germanizaciji mestnega življa.