Številne likovne umetnine, ki so bile po drugi svetovni vojni ustvarjene za institucionalna okolja, so danes spregledane, čeprav jih srečujemo skorajda na vsakem koraku. Nahajajo se v šolah, bolnišnicah, občinskih uradih, tovarnah, hotelih, trgovinah in drugih prostorih, ki jih obiskujemo vsak dan. Nekatere so še danes v izvornem stanju, druge so ohranjene v močno spremenjenih interierjih ali pa so desetletja od svojega nastanka preživele le delno, v obliki fragmentov. O nekaterih pričajo le še arhivski zapisi, fotografije ali megleni spomini. Čeprav so bile pomemben gradnik javnih prostorov in vizualne kulture, so bile številne zakrite, prestavljene, uničene ali pozabljene.

Monografija prispeva k transnacionalnemu proučevanju umetnin, naročenih za javne ustanove, saj je to področje v različnih nacionalnih okoljih še vedno neenakomerno raziskano. Prispevki kažejo, kako so ustanove z likovno umetnostjo oblikovale svoja okolja ter kako so poznejše spremembe namembnosti ali lastništva vplivale na pomen umetnin in možnosti za njihovo ohranitev.