Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v »bližini oltarja«, je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in esejistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924–1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931–1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s krščanskim eksistencializmom in personalizmom.

V tej knjigi je zbrana Kocbekova dijaška, študentska in zrela mladostna esejistika. Obsega šestdeset besedil. Prvo skupino tvorijo tista, ki jih je objavil v rokopisnem glasilu Lipica, ki so ga pisali mariborski bogoslovci vse od leta 1861, še v Slomškovem času. Sledi zgodnja esejistika iz številnih glasil: Stražnji ognji, Križ na gori, Križ, Socialna misel, Rast, Dijaški koledar, Pravica, časnik Slovenec idr. Leta 1932 se je pridružil Domu in svetu, kateremu je do kriznega obdobja 1937 prispeval petnajst zvečine zrelih in obsežnih esejev.