Dve priložnostni skladbi dopolnjujeta zbrana dela Iacobusa Handla - Gallusa (1550–1591), nedvomno največjega renesančnega skladatelja slovenskega rodu. Obe sta bili napisani za posebni priložnosti in posvečeni takratnima visokima cerkvenima dostojanstvenikoma. Priložnostno skladbo Epicedion harmonicum danes poznamo zgolj iz nepopolno ohranjenega tiska. Manjkata dva od osmih glasov, a je bilo skladbo mogoče rekonstruirati. Undique flammatis pa je slaven sedemglasen motet, ki se prav tako ni ohranil v neokrnjeni obliki, vendar ga je bilo mogoče s pomočjo številnih prepisov skladbe Angeli laetantur z enako glasbo, a drugačnim besedilom (kontrafaktura) rekonstruirati. Undique flammatis poznamo tudi kot predlogo za Gallusovo lastno parodično mašo z enakim naslovom. Obe skladbi sta prav zaradi svoje prvotne namembnosti ne samo glasbeno, temveč tudi širše kulturnozgodovinsko pomembna dokumenta.