Knjiga zajema obdobje od ustanovitve društva leta 1872 do njegove reorganizacije po letu 1945, ko se je hkrati s skrčenjem društvenega delokroga na delovanje zbora izgubila njegova vloga kot največjega glasbeno-izobraževalnega središča ljubiteljskih in poklicnih glasbenikov. Društvo je do tedaj razvilo pomembne silnice glasbenega življenja Slovencev: imelo je največjo slovensko glasbeno založbo in koncertno poslovalnico, odbor je spodbudil ustanovitev prvega civilnega koncertnega orkestra (prve Slovenske filharmonije), glasbenega konservatorija in Folklornega instituta. Poleg tega je ljubljanska Glasbena matica svoje delovanje usmerila tudi širše in z idejami o glasbi ter s svojimi dejanji sooblikovala ne le glasbeno, temveč tudi kulturno in narodno (samo)podobo Slovencev. Knjiga prikazuje, kako je Glasbena matica s svojo šolsko, založniško in koncertno dejavnostjo soustvarjala zgodovino glasbe na Slovenskem, kot se je kazala v idejah in dejanjih glavnih akterjev društva.

Pripoved med drugim prikaže kdaj in na kakšen način so oživili glasbeno dediščino na Slovenskem rojenega renesančnega skladatelja Jacobusa Handla Gallusa, kdaj je bila prvič izdana za Slovence pomembna Foersterjeva opera Gorenjski slavček in zakaj je klavirski izvleček ostal do danes edini natis, kako je bil z Glasbeno matico povezan slavni češki skladatelj Antonín Dvořák in na kakšen način so z društvom sodelovali odvetnik in politik Vladimir Ravnihar, ljubljanska župana Ivan Hribar in Ivan Tavčar, pesnika Simon Gregorčič in Oton Župančič, arhitekt Jože Plečnik, slikar Saša Šantel, kipar Lojze Dolinar ter druge, za slovensko politiko in kulturo pomembne osebe.