Monografija prikazuje zgodovino evropske umetne glasbe v obdobju baroka. V vsebinskem smislu ima tri obsežnejše dele: prvi je posvečen epohalnim novostim v italijanski glasbi na prehodu v 17. stol.; drugi opisuje glasbo v 17. stol. v štirih glasbeno najpomembnejših evropskih deželah (Italija, nemške dežele, Francija, Anglija), tretji pa glasbo v prvi polovici 18. stol., ko je mogoče opaziti določeno ustalitev internacionalno uveljavljenih žanrov in glasbenih oblik. V delu se prepletajo različne vsebinske sestavine: opisano je glasbeno življenje v posameznih zgodovinskih okoljih; na to se navezujejo prikazi glasbenih žanrov; opisane so posamezne zgodovinske glasbene oblike, njihov nastanek in razvoj; prikazana je vrsta skladateljskih osebnosti; slednjič vključuje monografija vrsto analitično-kritiških opisov posameznih izbranih kompozicij, ki ilustrirajo glasbene oblike, žanre in skladateljske osebnosti.