Knjiga z ambicijo uvoda v kulturno zgodovino prve svetovne vojne vidi dogajanje med 1914 in 1918 kot eno največjih norosti v človeški zgodovini. Čeprav je po koncu 18. stoletja v evropski politiki kdaj pa kdaj res prevladalo stališče, da je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi, avtor vojskovanja za nobeno ceno noče uvrstiti med normalne plati človeškega življenja. Prav nasprotno. Vojne so, po njegovem mnenju, ne glede na opredelitve vsakokratnih politik, vse po vrsti ne-umne. Vojna o kateri posredno pripoveduje, pa je bila najbolj nespametna od vseh. To mišljenje se kaže tudi v pismih, dnevnikih in spominih sodobnikov iz tega časa, ki vsi po vrsti tožijo nad nezmožnostjo opisa tega, kar preživljajo. Pri tem seveda ni šlo za problem jezika ali retorike, temveč za priznavanje nezmožnosti upodobitve grozot, ki so se okoli njih dogajale. Edino zatočišče za premišljevanje o smiselnosti oz. nesmiselnosti vojne je tako dokončno ostalo intimno dnevniško premišljevanje in v manjši meri zaradi cenzure ne povsem intimna pisma.

Glede na to je knjiga logično razdeljena v dva dela, in sicer kulturno-zgodovinsko primerjalno študijo historičnih, umetniških in stvarnih (viri) interpretacij grozot prve svetovne vojne in v komentirani prepis dnevnika podoficirja Cirila Prestorja, dopolnjenega z ustreznimi pojasnili in drugimi sorodnimi viri. Prestorjeve zapise beremo kot sprotno in svetovnonazorsko nekontaminirano refleksijo najbolj tragične epizode v človeški zgodovini pred nastopom fašizma. Kot tak omogoča prikaz razkoraka med nesmiselnostjo politike in neracionalnostjo vojaških strategij na eni ter vsakodnevnimi strahovi malih ljudi na drugi. Predvsem pa omogoča prikaz širjenje prepada med tehnološko in družbeno modernizacijo po meščanski revoluciji in naraščajočo nacionalno emancipacijo.