Maja leta 1945 je Thea, prvoosebna pripovedovalka in mati ilustratorke, stara 19 let. Zadnjega pol leta živi in dela na posestvu družine Lemke v kraju Protzen severozahodno od Berlina. Na posestvu preživi zadnje mesece druge svetovne vojne. V dnevniku piše o strahu, o vse večjih dvomih, dramatičnih doživetjih med begom po Brandenburškem, o povratku v Berlin, v katerem se peš prebija med ruševinami, pa tudi o sanjah, h katerim se zateka, da bi za trenutek ubežala brezupni resničnosti. Njeni dnevniški zapiski pričajo o dekliški naivnosti in mladostnem hrepenenju, hkrati pa v novinarskem slogu poroča o vojni iz zornega kota malega človeka natančno in neposredno. Čeprav se večkrat zboji, da bo v vojni vihri ostala brez dnevnika, ji ga uspe ohraniti.