Politik in pravnik dr. Janko Brejc (1869–1934) je odigral pomembno vlogo tako v času Avstro-Ogrske, ko je kot voditelj koroških Slovencev vodil boj za slovenski jezik v šoli in javnih uradih, kot tudi v prevratni dobi. Po razpadu habsburške monarhije je bil namreč poverjenik Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, nato pa predsednik njene naslednice, Deželne vlade za Slovenijo. Njegov biograf Andrej Rahten je v knjigi Avstrijski in jugoslovanski državni problem zbral in ovrednotil pomen treh Brejčevih razprav iz prelomnega obdobja narodne zgodovine.

V prvem in doslej še v integralni verziji neobjavljenem besedilu Janko Brejc podaja svoje poglede na možnosti kasneje neuresničene sprave med narodi habsburške monarhije. V drugem, najbolj znanem, ki ga je leta 1928 že objavil pod naslovom Od prevrata do ustave, izredno temeljito in podrobno predstavlja v veliki meri tudi na podlagi lastnih spominov politične, gospodarske socialne in druge razmere na Slovenskem ter razvoj političnih silnic v času od razpada habsburške monarhije pa do koroškega plebiscita in zasedanja konstituante. Tretji objavljeni prispevek pa govori o Brejčevih pogledih na avstrijski državni problem že po prvi svetovni vojni, ki vsebuje nekaj zanimivih aneksionističnih poudarkov. Urednik Andrej Rahten je Brejčevim razpravam dodal izredno temeljit kritični pregled in avtorski komentar zlasti političnih, pa tudi vseh drugih razmer v času, v katerem je deloval in vanj tudi odločilno posegal Brejc, s posebnim poudarkom na obdobju neposredno po razpadu habsburške monarhije. Rahten je svoj prispevek duhovito poimenoval Nekaj dodatnih pripomb k »naši prevratni dobi«, pri čemer spretno sooča Brejčeve poglede na omenjeno problematiko z deli Matije Škerbca, Franceta Dolinarja, Albina Prepeluha, Frana Šukljeta, Vladimirja Ravniharja, Henrika Tume in drugih sodobnikov ter kronistov.