Po nenadni in daleč prezgodnji smrti Antona Tomaža Linharta (1756–1795), zgodovinarja, pesnika, nestorja slovenskega gledališča in obenem vsestransko izobraženega razsvetljenca, se je njegova vdova Jožefa znašla v kočljivem položaju. Prodala je družinsko hišo v Ljubljani in se z mladoletnima hčerkama Sophie in Amalio preselila na Dunaj. Pričujoča monografija pronicljivo razkriva eno sled za drugo in osvetljuje življenjske poti Linhartovih potomk in potomcev. Sedem poglavij povezuje rdeča nit: glasba in njen pomen v meščanski družbi bidermajerja. Med vsemi Linhartovimi potomci posebej izstopa Sophie Linhart, ki se je kot iskana koncertna in operna pevka ter ljubljenka zasebnih glasbenih salonov gibala v visokih in uglednih družbenih krogih. Monografija osvetljuje in vrednoti dosedanje razumevanje pomena glasbe v meščanskem okolju ter večplastno predstavlja kulturni utrip Dunaja in Ljubljane v prvih desetletjih 19. stoletja. Dotika se številnih vidikov glasbene in kulturne zgodovine, odpira vprašanja o položaju in možnostih žensk v takratnem glasbenem življenju ter nenazadnje tudi o pomenu in nujnosti biografskih študij v sodobni humanistiki.