Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. 800 n. š.) preko staroslovanskih geolektov (ok. 800–1000 n. š.). Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala. V uvodnem poglavju je predstavljeno genetsko/genealoško jezikoslovje (tj. primerjalno jezikoslovje in narečjeslovje). V osrednjih treh poglavjih je obravnavano postopno oblikovanje slovanskih jezikov znotraj treh osnovnih slovanskih makroarealov (južna, vzhodna in zahodna slovanščina), v dodatnem poglavju pa še delitev slovenskih in osrednjejužnoslovanskih, predvsem kajkavskih narečij, pri čemer je posebna pozornost namenjena slovensko-osrednjejužnoslovanski zemljepisni jezikovni meji. Delo je hkrati tudi prispevek k splošni teoriji in metodologiji genealoškega jezikoslovja, ki ju je mogoče aplicirati tudi na drugo jezikovno gradivo.