Monografija se usmerja v korpusno analizo besedil, ki kaže, kje se stikajo oziroma prepletajo leksikalni in diskurzivni vidiki pragmatičnega pomena. Pojem vrednotenja je ključen za razumevanje, kako jezik deluje, zato smo želeli s posebnim poudarkom na pojavu, imenovanem semantična prozodija, osvetliti to, v slovenskem prostoru tradicionalno zapostavljeno temo, kot se kaže na nekaterih specifičnih področjih uporabnega jezikoslovja, posebej v leksikografiji in prevodoslovju. Lokus tega pojava, ki določa pragmatično funkcijo pomenske enote, je v besedilnem, ne leksikalnem pomenu, kar predstavlja izziv za sodobne leksikografske opise. Prvi del knjige sestavljajo poleg uvoda krajši zgodovinski oris pragmatičnih jezikovnih teorij in izbrane leksikalne analize, v drugem delu sledi navezava na pragmatične vidike besedilne oziroma diskurzivne analize, na vrednotenje in metaforo, ob koncu pojav osvetlimo še v medjezični perspektivi. Pomen raziskovanja semantične prozodije za jezikoslovje potrjuje tradicija, pa tudi spoznanja na mnogih področjih, ki so tesno povezana z jezikom in interpretacijo pomena, denimo digitalizacija in tehnologije, medijske politike in vsebine ali pravo(sodje).