Knjiga je zgoščen prikaz in kritična razčlemba tistih teorij o etnogenezi Slovanov, ki se opirajo na presojo jezikovnih dejstev. Sopostavitev pogledov je omogočila kartoteka jezikovnih podatkov, uporabljenih kot dokazno gradivo za etnogenezo Slovanov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pod avtoričinim vodstvom nastala v Inštitutu za slovanske vede Poljske akademije znanosti v Varšavi. Težnja po celoviti in nepristranski obravnavi tega gradiva preveva celotno delo, zato to ni usmerjeno v snovanje nove hipoteze o izvoru in pradomovini Slovanov, ampak v preverjanje jezikoslovne utemeljitve dosedanjih predpostavk.

V dveh uvodnih poglavjih avtorica zarisuje okvir svoje razčlembe: v prvem poskuša potegniti ločnico med predznanstvenimi in znanstvenimi obravnavami etnogeneze Slovanov, v drugem pa se ob prikazu dosedanjega povezovanja jezikoslovja z arheologijo, zgodovino, antropologijo, etnografijo in paleobotaniko sprašuje o smiselnosti interdisciplinarnih raziskav na tej stopnji poznavanja problematike. V naslednjih poglavjih se posveča vprašanju etnogeneze z jezikoslovnega vidika in po vrsti obravnava prispevek raziskav s področja hidronimije, etnonimije in antroponimije ter glasoslovja in besedoslovja slovanskih jezikov. Sklepno poglavje je namenjeno prikazu hipotez o predzgodovinskih stikih z drugimi indoevropskimi jeziki.

Čeprav avtorica ves čas opozarja na meje jezikoslovne obravnave etnogenetskih dejstev in na obstoj številnih nasprotujočih si razlag istega gradiva, pa tako v prvotni predstavitvi razvoja etnogenetske misli v drugi polovici 20. stoletja kot v spremnem besedilu poudarja, da nenavadna glasovna in besedotvorna enotnost praslovanščine podpira tezo o sorazmerno majhnem izhodiščnem slovanskem ozemlju, nadaljnje proučevanje slovanskega besedja pa bi ob močni leksikalni diferenciaciji slovanskega ozemlja lahko na novo osvetlilo zgodovino Slovanov.