Monografija prinaša prvi celovit opis kategorije glagolskega vida v sodobni slovenščini. Izpostavljena in gradivno podrobno proučena sta zlasti medsebojno prepletena besedotvorni in pomenski vidik, na več mestih pa ju spremlja tudi skladenjski vidik. Čeprav je v slovenščini spreminjanje vida (dovršnik v nedovršnik ali obratno) pri prehajanju med različnimi situacijami v besedilu nekoliko manj izrazito kot npr. v ruščini, pa jo kategorija vida kljub temu izrazito zaznamuje. V SSKJ so bile tako ob veliki zbližanosti posameznih pomenov glagolov nasprotnega vida razlage usklajene tako, da se razlikujejo le v vidu. Za takšen odnos v vsaj enem pomenu glagolov nasprotnega vida se predlaga poimenovanje vidsko razmerje – pojavlja se ne le v odnosu med glagolskimi sestavljenkami in njihovimi izpeljankami (npr. sestaviti : sestavljati), temveč tudi med nepredponskimi nedovršniki in sestavljenkami s predponskimi obrazili z visokim vidskorazmernim potencialom (npr. kuhati : skuhati, brisati : pobrisati/obrisati, pisati : napisati; kašljati : zakašljati).

Gradivsko je analizirana druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja SSKJ (SSKJ2), ki zajema obdobje od slovenskih klasikov sredine 19. stoletja do vključno prvega desetletja 21. stoletja. Glagoli, ki jih vsebuje, so bili z vidskega vidika v celoti pregledani ročno. Dopolnilno gradivo predstavljajo besedilni korpusi sodobne slovenščine, zlasti Gigafida.