Kostelski rojak, profesor slavistike in duhovnik Jože Gregorič, se je v slovensko duhovno zgodovino 20. stoletja zapisal kot publicist, ki je Slovence pred drugo svetovno vojno in med njo, ko je v Zagrebu študiral in kot duhovnik skrbel za tamkajšnje Slovence, vzajemno seznanjal s slovenskim in hrvaškim literarnim in gledališkim dogajanjem. Objavljal je etnografske in literarnovedne prispevke ter domoznanske s področja Kostela, prevajal iz ruščine, francoščine in nemščine, obsežno pa je tudi njegovo uredniško delo. Knjiga najprej predstavlja kostelsko in kočevsko okolje, iz katerega je izhajal, in kroge, v katerih se je gibal in deloval. Gradivo z narečnim besedjem govora svoje rojstne vasi in bližnje okolice je predal inštitutu za slovenski jezik pri SAZU v Ljubljani, pozneje pa je iz njega sestavil za zdaj še rokopisni slovar kostelskega govora. Knjigo sklepa Gregoričeva bibliografija s 1452 enotami, med katerimi je 18 knjig.