Monografija na primeru nadiškega in briškega narečja predstavlja izbrana poglavja iz skladenjske problematike slovenskih narečij. Za analizo sta bili izbrani dve obrobni slovenski narečji, ki sta zanimivi tudi zato, ker izhajata iz iste narečne osnove in danes pripadata isti narečni skupini, ozemlji, na katerih se govorita, pa sta bili pretežni del zgodovine v različnih politično-upravnih okvirih. Zato je bil namen raziskave poleg kontrastivne primerjave izbranih skladenjskih vprašanj obravnavanih narečij s slovenskim knjižnim jezikom tudi kontrastivna primerjava med narečjema samima, predvsem glede vpliva stičnih romanskih jezikov, italijanščine in furlanščine, na nadiško narečje ter slovenskega knjižnega jezika na briško narečje. Po pregledu izbranega korpusa besedil so se s stališča romanskega vplivanja za najzanimivejša izkazala tri področja skladenjskega opisa: besedni red, besedilna gradnja in pomensko-skladenjski prenosi. Ob ugotavljanju razlik med slovenskim knjižnim jezikom in obravnavanima narečjema na teh treh področjih je avtorica opažala posebnosti členitve po aktualnosti, zato je v monografiji podrobno obdelano tudi to skladenjsko področje.